Humanistična etika ali humanitarnost je etični pristop, ki velik pomen pripisuje stanju človeških bitij povsod, brez kakršnih koli razlik. Ta doktrina meni, da so človeške potrebe v bistvu enake in se zavzemajo za zaščito temeljnih svoboščin v kontekstu gospodarskega sistema, ki služi prebivalstvu kot celoto in ne skupinam dobro povezanih elit.
Potencial
Humanitarna etika se začne s stališča, da lahko ljudje uspejo le pod določenimi pogoji. Vlade in gospodarski sistemi morajo biti prilagojeni dejanskim potrebam, kot so hrana, zatočišče, delo in izobraževanje. Cilj ni zgolj preprečiti grozodejstva in katastrofe, ampak ustvariti družbeni svet, v katerem je potencial vsake osebe maksimiran. Potencial je zatrt, na primer, kadar ljudje nimajo zakonite pravice do lastnine, so prisiljeni delati dolge ure ali nimajo stabilnega doma zaradi vojne ali gospodarske stiske.
Odgovornost
Humanitarna etika priznava, da človekove pravice vključujejo ustrezne dolžnosti. Preprečevanje zlorab človekovih pravic, odzivanje na katastrofe in spremljanje vedenja vlad in drugih političnih akterjev so pozitivne dolžnosti vseh narodov in držav. Skratka, ljudje nimajo le negativne dolžnosti, da bi se izognili škodovanju ljudem, ampak imajo tudi pozitivno dolžnost, da dejavno posredujejo, ko je trpljenje postalo norma.
Nevtralnost
Posredovanje v času velikega trpljenja mora biti neodvisno od vseh političnih skrbi. Humanitarna etika meni, da pozitivna dolžnost razbremenitve trpljenja ne pomeni nobene politične ali verske zaveze. Pri posredovanju v tujem sporu, ki je ustvaril veliko begunsko populacijo, je na primer edino merilo ukrepanja. Humanitarizem na svetovni ravni zavrača upoštevanje politične pripadnosti in vztraja pri pozitivni pomoči prizadetim ljudem ne glede na njihovo ozadje ali stališče glede političnih ali verskih vprašanj.
Transformacija
Dobrodelnost je le začetek humanitarnosti. Končno načelo humanitarne etike je preobrazba. Ena stvar je, da posredujete, da nahranite stradajo, drugo je, da se prepričate, da se takšne nesreče ne ponovijo. Humanitarizem želi graditi institucije in stališča, ki se odzivajo na ljudi in njihove neposredne potrebe, ne na tiste, ki pripadajo »pravi« politični stranki ali religiji. Humanitarizem si prizadeva počasi revolucionirati družbe, da bi preprečil grozodejstva, zlorabe človekovih pravic in nasilje vseh vrst. »Zmanjšanje ranljivosti« je bližnji konec vsega humanitarizma. Dolžnost je najprej zaščititi, nato pa končno ustvariti institucije, kjer ljudje ne samo preživeti, temveč tudi uspevati.
