Verbalna in neverbalna komunikacija se močno razlikuje od kulture do kulture. Nekaj, kar se zdi Američanu pozitivno, kot je na primer stik z očmi ali spodbujevalna gesta roke, se lahko v drugi državi sprejme na popolnoma drugačen način. Smola, glasnost in tempo govora imajo različne oblike za različne ljudi.
Roke
Američani tradicionalno pozdravljajo z rokovanjem. Močno stiskanje se šteje za pozitivno. V številnih azijskih in afriških kulturah je zaželen nekontaktni pozdrav, kot je lok ali združevanje obeh rok pred seboj, kot v molitvi. Azijci in tisti z Bližnjega vzhoda raje nežno roko stikajo s tradicionalnim ameriškim oprijemom. Znak roke "A-OK" (palec do kazalca) je pozitiven v Ameriki in žalitev v mnogih evropskih državah.
Oči
V Ameriki je to znak spoštovanja in poštenosti, da lahko z očmi vzpostavimo neposreden stik z očmi. V Aziji se šteje za nevljudno, da vzpostavi takšen stik z očmi s tistimi, ki so v oblasti ali starejšimi. Zahodnjaki menijo, da so čustva obraza dobra stvar. Na vzhodu nasmeh morda ne pomeni sreče. To je lahko znak, da ste bili napačno razumljeni ali skriti sram.
Verbalno
Ljudje iz anglosaksonskih držav čakajo na pogovor, če se bodo učili o svojih navadah. Prekinitev velja za nevljudno. V mnogih latinskih kulturah prekinitev ni nevljudna in se pričakuje. Azijske kulture pogosto sprejemajo pravilo »čakajočega obrata« na skrajnosti, zato se ustavijo, preden se odzovejo. Pitch in volumen se med kulturami razlikujeta. Američani, na primer, običajno govorijo z nizko stopnjo in samo dvigujejo svoj glas v jezi ali navdušenju, medtem ko portugalski med običajnim pogovorom govorijo v višjih tonih.
