Pri oblikovanju strukture svoje organizacije se multinacionalna podjetja srečujejo z dvema nasprotnima silama. Soočajo se s potrebo po diferenciaciji, ki jim omogoča, da so specializirani in konkurenčni na svojih lokalnih trgih. Soočeni so tudi s potrebo po integraciji. Sprejete strukture morajo zato poiskati ravnotežje med temi nasprotujočimi si potrebami in ostati v strateški usmeritvi, da bo podjetje uspešno napredovalo. Multinacionalna podjetja so zato razvila številne strukturne permutacije, ki ustrezajo njihovim poslovnim potrebam.
Model subsidiarnosti
Lastništvo tujih podružnic je eden najosnovnejših strukturnih modelov multinacionalne družbe. Hčerinske družbe so samostojne enote s svojimi poslovnimi, finančnimi in kadrovskimi funkcijami. Tako so tuje podružnice avtonomne in jim omogočajo, da se odzivajo na lokalne konkurenčne pogoje in razvijajo lokalno odzivne strategije.Glavna pomanjkljivost tega modela pa je decentralizacija strateških odločitev, ki otežuje enoten pristop k preprečevanju svetovnih konkurenčnih napadov.
Oddelek za proizvode
Organizacijska struktura multinacionalnega podjetja se v tem primeru razvija na podlagi portfelja izdelkov. Vsak izdelek ima lasten oddelek, ki je odgovoren za proizvodnjo, trženje, finance in splošno strategijo tega izdelka na svetovni ravni. Organizacijska struktura produkta omogoča multinacionalni družbi, da izloči delitve izdelkov, ki niso uspešne. Glavna pomanjkljivost te delitvene strukture je pomanjkanje celovitih mrež, ki bi lahko povečale podvajanje prizadevanj med državami.
Področje divizije
Organizacija, ki uporablja ta model, je ponovno razdeljena po naravi in oddelki temeljijo na geografskem območju. Vsaka geografska regija je odgovorna za vse izdelke, ki se prodajajo v svoji regiji. Zato so vse funkcionalne enote za to regijo, tj. Finance, poslovanje in človeški viri, pod geografsko odgovornostjo regije. Ta struktura omogoča podjetju, da oceni geografske trge, ki so najbolj donosni. Težave pri komunikaciji, notranjih konfliktih in podvajanju stroškov pa ostajajo problem.
Funkcionalna struktura
Funkcije, kot so finance, poslovanje, trženje in človeški viri, določajo strukturo multinacionalnega podjetja v tem modelu. Na primer, celotno proizvodno osebje po vsem svetu za podjetje deluje po parametrih, ki jih je določil proizvodni oddelek. Prednost uporabe te strukture je v večji specializaciji znotraj oddelkov in bolj standardiziranih procesov v globalnem omrežju. Pomanjkljivosti so pomanjkanje komunikacije in mreženja, ki prispeva k večji togosti znotraj organizacije.
Matrična struktura
Matrična organizacijska struktura je prekrivanje funkcionalnih in delnih struktur. Za strukturo so značilni dvojni odnosi poročanja, v katerih zaposleni poročajo funkcionalnemu vodji in vodji oddelka. Delovni projekti vključujejo medfunkcionalne skupine iz več funkcij, kot so finance, poslovanje in trženje. Člani skupin so poročali vodji projekta in njihovim neposrednim nadzornikom v financah, operacijah in trženju. Prednost te strukture je, da obstaja več medfunkcionalna komunikacija, ki omogoča inovacije. Odločitve so tudi bolj lokalizirane. Vendar pa lahko zaradi dvojnega poveljevanja obstaja več zmede in moči.
Transnacionalna mreža
Razvoj matrične strukture je pripeljal do transnacionalne mreže. Poudarek je bolj na horizontalni komunikaciji. Informacije se zdaj delijo centralno z uporabo nove tehnologije, kot so sistemi za načrtovanje poslovnih virov (ERP). Ta struktura je osredotočena na vzpostavitev „baz znanja“ in informacijskih omrežij, ki omogočajo globalno integracijo in lokalno odzivnost.
