Upravljanje je umetnost in znanost. Vodstvo se ukvarja s človeškimi bitji, katerih vedenje se ne more omejiti na formule. Vodje lahko koristijo učenje in izvajanje najboljših praks ali preučevani in preizkušeni pristopi k vodenju organizacije. Teorije upravljanja so vizije različnih načinov vodenja podjetja na podlagi različnih predpostavk o delovanju ljudi in sistemov. Sčasoma so se precej razvili od tradicionalnih avtoritarnih paradigem od zgoraj navzdol do sodobnih prilagoditev, ki so osredotočene na človeka.
Teorija znanstvenega upravljanja
Na prelomu 20. stoletja, ko je potencial znanosti za izboljšanje produktivnosti postal povsem jasen, je Frederick Taylor razvil znanstveno ali klasično teorijo upravljanja. Ta pristop uporablja podatke in meritve za učinkovitejšo organizacijo. Z opazovanjem in ocenjevanjem procesov v numeričnem smislu lahko vodje destilirajo informacije, ki jim pomagajo pri vodenju poslovanja bolj učinkovito in donosno. Proces zbiranja podatkov je privedel do standardizacije in strategije upravljanja, ki temelji na kaznovanju in nagrajevanju. Ta pristop je deloval pri mehaniziranih operacijah, vendar ni upošteval človeškega elementa, vloge, ki jo ima osebje pri inovacijah, in pomena, da je osebje zadovoljno in zaposleno, tako da opravljajo dobro delo.
Birokratska teorija upravljanja
Primarni sociolog Max Weber je s svojo teorijo birokratskega vodenja gradil na teoriji znanstvenega upravljanja Fredericka Taylorja, ki upošteva znanstvena načela, ki jih je Taylor uporabil v proizvodnih sistemih, in jih uporablja tudi za upravljanje človeških virov. Teorija birokratskega menedžmenta poudarja jasno določene vloge za zaposlene in vodstvo, ki temeljijo na hierarhiji, ki racionalizira oblast in pojasnjuje, kdo je odgovoren in kdo ne. Vendar pa Weberjeve teorije ni mogoče omejiti zgolj na mehanski, sistematiziran pristop k upravljanju človeških bitij. Prav tako je pisal o nevarnostih, ki so neločljivo povezane z nepreverjeno hierarhično birokracijo, in poudaril vlogo čustev v poslovni krajini, kjer prevladuje tehnologija.
Teorije človeških odnosov
V 20. stoletju so sistemi upravljanja postali bolj osredotočeni na človeka, s poudarkom na zmožnostih posameznikov, da delujejo samostojno in ustvarjalno ter usmerjajo vodenje k ustvarjanju potenciala ljudi, ki jih zaposlujejo. Teorije upravljanja s človeškimi odnosi poudarjajo pomen usklajevanja potreb delavcev s potrebami podjetja in sprejemanja politik, ki so usmerjene v njihovo obojestransko korist.
Teorija sistemov
Sistemska teorija išče celostne vzorce v znanstvenih in metafizičnih kontekstih, upravljalni pristop k teoriji sistemov pa skuša doseči integrirano in uravnoteženo celoto tudi v poslovanju. Funkcije vključujejo prepoznavanje splošnega cilja organizacije, ki deluje tako, da njeni različni elementi delujejo kohezivno, da bi dosegli ta cilj, in razumevanje ciklov, ki urejajo vhodne sisteme in rezultate sistema. Ta teorija upravljanja je še posebej učinkovita za prepoznavanje in izkoriščanje posebnih vzorcev, ki sledijo poslovanju podjetja.
