Stroškovno računovodstvo, po besedah dr. Larryja Waltherja, profesorja in avtorja knjig za državno univerzo v Utahu, je »zbiranje, dodeljevanje in interpretacija stroškov«. Preprosto povedano, gre za zajemanje in analizo podatkov o stroških. V proizvodnem okolju različne vrste stroškov prispevajo k izdelavi izdelka. Obračunavanje teh stroškov v finančnih in vodstvenih poročilih povečuje razumevanje dobičkonosnosti proizvodnega poslovanja in omogoča sprejemanje odločitev. Za stroške so primarne dve metodologiji stroškovnega računovodstva stroški in stroški postopka.
Job Costing
Pri obračunavanju stroškov dela se dejanski stroški sledijo in dodelijo določenemu izdelku ali seriji. Stroški dela se najpogosteje uporabljajo, kadar se proizvedejo ene same ali ločene serije izdelkov. Surovine so lahko sledljive do končnega izdelka. Različni izdelki bodo imeli različne stroške. Celotni strošek dela se določi tako, da se seštejejo materiali, stroški dela in režijski stroški, ki se nato delijo s skupno proizvedeno enoto.
Obračun stroškov procesa
Kadar je proizvodni proces stalen in proizvaja večinoma homogene proizvode, kot so žitni kosmiči za zajtrk ali pločevina, se lahko uporabijo stroški postopka. Proizvodni stroški so združeni in razdeljeni med skupno proizvodnjo. Ta metoda je uporabna, kadar je težko pripisati posebne stroške za vsako proizvedeno enoto. Pri obračunavanju stroškov izdelka se povprečni strošek materiala na enoto določi za določeno obdobje poročanja.
Komponente proizvodnih stroškov
Neposredni materiali, neposredna delovna sila in tovarniški stroški so trije elementi proizvodnih stroškov. Neposredni ali surovi materiali imajo fizično prisotnost v končnem izdelku in bodo najbolj točni pri izračunavanju stroškov dela. Primeri vključujejo posode, gumbe, ročaje in podobne različne predmete.
Neposredno delo zajema stroške plač, povezane s tistimi, ki delajo neposredno na fizičnem izdelku.Drugi stroški dela, pri katerih se prizadevanja delavcev ne dotikajo neposredno izdelka, kot so skrbniške storitve in administrativni viri, spadajo v posredno delo. Vsota stroškov neposrednih materialov in neposredne delovne sile se včasih imenuje »prvi stroški«.
Posredni stroški so znani kot »režijski stroški«. Proizvodne režije vključujejo stroške posrednega dela, amortizacije, zavarovanja, davkov, vzdrževanja in podobne stroške. Ker teh stroškov ni mogoče povezati z določenim proizvodom, se razporedijo med vse enote, proizvedene na podlagi neposrednih delovnih ur, neposrednih stroškov dela ali kakšnega drugega ukrepa. Vsota neposrednega dela in režijskih stroškov proizvodnje se imenuje »stroški pretvorbe«.
Izključeni stroški
Tako stroški dela kot metode stroškov so osredotočeni na stroške izdelka. Vendar obstajajo drugi stroški, ki jih ima proizvajalec. Ti stroški, znani kot stroški obdobja, so neproizvodni stroški, ki nimajo prihodnje vrednosti, kot so stroški prodaje, oglaševanja, zaposlovanja človeških virov in drugi upravni stroški. Ti stroški se obravnavajo kot stroški finančnega poročanja in ne kot stroški, povezani z zalogami. Stroški pridobivanja stavb in zemljišč ter njihova kasnejša amortizacija so prav tako izključeni iz stroškovnega računovodstva izdelka.
