Ko dve ali več držav sklene trgovinski sporazum, formalno medsebojno zmanjšajo ali odpravijo trgovinske ovire. Te sporazume je mogoče razvrstiti glede na število partnerjev, kot so dvostranski in večstranski; ali stopnjo gospodarskega povezovanja, kot so območje proste trgovine, carinska unija in gospodarska unija.
Dvostranski trgovinski sporazumi
Dvostranski trgovinski sporazum se zgodi, ko dva naroda ali trgovinski blok zmanjšata ali popolnoma odstranita trgovinske ovire za določeno blago in storitve. Združene države, na primer, imajo od leta 2015 dvostranske sporazume o prosti trgovini s številnimi državami. En tak sporazum z Avstralijo je bil podpisan leta 2004 in je začel veljati leta 2005. Ta pakt AUSFTA odpravlja tarife za vrsto izvoza in uvoza kmetijskih in tekstilnih izdelkov med ZDA in Avstralijo.
Kot v primeru Kitajske in Združenja držav jugovzhodne Azije lahko država in trgovinski blok dosežeta tudi dvostransko trgovinsko pogodbo. The Območje proste trgovine ASEAN – Kitajska je bil podpisan leta 2002 in izveden leta 2005, kar je ustvarilo območje proste trgovine med Kitajsko in državami članicami ASEAN.
Trgovinski sporazumi
Večstranski trgovinski sporazum vključuje več držav. The Severnoameriški trgovinski sporazum je dobro znani primer večstranske pogodbe. Podpisan leta 1992 in uveden leta 1994, NAFTA dovoljuje ZDA, Mehiki in Kanadi, da prosto izmenjujejo različno blago, ne da bi se soočili z izvoznimi ali uvoznimi tarifami. V skladu s to pogodbo so odpravljene tudi ovire za naložbe. Drugi primeri večstranskih sporazumov vključujejo ASEAN in EU. T Azijsko-pacifiški trgovinski sporazumali APTA.
Carinske in gospodarske unije
Carinska unija se oblikuje, ko se člani regionalnega trgovinskega bloka dogovorijo za sprejetje skupne tarife za uvoz iz zunanjih držav. Slavni primer carinske unije je Evropska unija. Medtem ko je trgovina med državami članicami EU večinoma brez carin, je za ves uvoz iz ostalega sveta veljala skupna tarifa.
EU je tudi primer gospodarske unije. Gospodarske zveze se oblikujejo, ko se dve ali več držav strinja, da dovolijo prost pretok ne le blaga in storitev, temveč tudi dejavnike proizvodnje, kot so kapital in delo. Sodelujoče države imajo tudi skupno monetarno, socialno in fiskalno politiko.
Večstranske pogodbe in carine ter gospodarske zveze so tipični regionalni sporazumi. To pomeni, da so partnerji na istem geografskem območju.
Posebni trgovinski sporazumi
Države, zlasti razvite, lahko oblikujejo posebne trgovinske programe za uresničevanje ciljev, ki niso zgolj olajševanje trgovine. Ameriški zakon o afriški rasti in priložnostih je na primer namenjen spodbujanju nekaterih držav v podsaharski Afriki, da izvažajo določene izdelke v ZDA brez dajatev. S tem zakonom si ZDA prizadevajo izboljšati gospodarske in diplomatske odnose z afriškimi državami ter jim pomagati doseči večji gospodarski razvoj in rast.
