Vlade vplivajo na gospodarstvo na dva načina: monetarno in fiskalno. Monetarna politika je sestavljena iz prilagajanja denarne ponudbe (količine denarja v obtoku) in določanja osnovne obrestne mere (obrestne mere, ki jih banke med seboj plačujejo za posojila). Fiskalna politika uporablja obdavčevanje države, porabo in zadolževanje, da bi vplivala na gospodarstvo.
Monetarna politika
Centralna banka oblikuje monetarno politiko, tako da nadzira ponudbo denarja in obrestno mero (posebej znano kot »primarna obrestna mera« ali v ekonomskem smislu »cena denarja«). Cilj teh politik je stabilizirati gospodarstvo s spodbujanjem zadolževanja in naložb ter nadzorovanjem brezposelnosti in inflacije.
Dobava denarja
Centralna banka z nadzorovanjem ponudbe denarja določi, koliko denarja je v gospodarstvu v določenem času. Ko se ponudba poveča, se vrednost enote valute zmanjša in ljudje porabijo več. Ko se ponudba denarja zmanjša, enota valute pridobi vrednost, znižuje inflacijo. Centralne banke spremenijo ponudbo denarja z nakupom ali prodajo obveznic ali s tiskanjem denarja.
Obrestna mera
Centralna banka določi najnižjo možno obrestno mero v gospodarstvu, ki se imenuje "primarna obrestna mera". Centralna banka zaračunava te obrestne mere za posojila komercialnim bankam, komercialne banke pa si med seboj plačujejo podobne obrestne mere za posojila. Banke zaračunavajo strankam višjo obrestno mero, vendar gre navzgor in navzdol s primarno obrestno mero. Nizke obrestne mere spodbujajo zadolževanje in vlaganje (ki so bistvenega pomena za rastoče gospodarstvo), medtem ko visoke obrestne mere spodbujajo previdnost in omejujejo tveganje (ki obvladujejo inflacijo).
Fiskalna politika
Fiskalna politika se nanaša na zadolževanje države, porabo in obdavčenje ter vpliva na gospodarstvo s pomočjo skupnega povpraševanja (koliko ljudi porabi). Obstajajo tri vrste fiskalne politike: nevtralna, ekspanzivna in kontrakcijska. Vlade si prizadevajo za nevtralno fiskalno politiko, ko uravnotežijo svoje proračune, tako da je poraba enaka prihodkom. Ko vlade ustvarjajo presežke (poraba je manjša od prihodkov), sledijo skromni politiki, medtem ko primanjkljaji (poraba več kot prihodki, kar pomeni zadolževanje države) kažejo na ekspanzivno politiko.
Agregatno povpraševanje
Agregatno povpraševanje je skupni znesek porabe v gospodarstvu. Vlade lahko z javnofinančno politiko vplivajo na skupno povpraševanje na dva načina: obdavčenje in poraba. Ko se vlada odloči, koliko davka, to vpliva na gospodarsko dejavnost prebivalstva. Na splošno znižanje davkov in davčne spodbude povečujejo skupno povpraševanje na račun prihodkov države, povečanja davkov pa imajo nasprotni učinek. Vlade lahko vplivajo tudi na agregatno povpraševanje po tem, kako porabijo, usmerjajo se na specifične industrije s subvencijami ali vladnimi pogodbami v ekspanzivni politiki ter omejujejo zvezne projekte in zmanjšujejo subvencije v kontrakcijski politiki.
